Info tabla
Tunizija še vedno privlači turiste
Po terorističnem napadu v muzeju Bardo bolj opazne uniforme, sicer življenje teče po starem
Tunizija po marčevskem terorističnem napadu v nacionalnem muzeju Bardo, v njem je umrlo 21 ljudi, počasi okreva. Čeprav turista sprva zmoti zelo veliko oboroženih uniformirancev na ulicah, križiščih, pred ministrstvi, še posebno notranjim, ki je obdano z bodečo žico in do zob oboroženimi policisti v neprebojnih jopičih. Na vprašanje šefu kabineta ministrstva za turizem Nebelu Bziwechu, zakaj povsod toliko policije, preprosto odgovori: "Bojimo se novih terorističnih napadov, čeprav se zavedamo, da vseh ne moremo preprečiti." Vendar se počasi navadiš na oborožene policiste (največ jih je v glavnem mestu Tunisu) in vidiš, da so ljudje v Tuniziji zelo prijazni in ustrežljivi, med njimi se počutiš povsem varno. Ženske imajo veliko pravic Ljudje živijo svoje vsakodnevno življenje, njihove tržnice ali medine so polne ljudi in pisanih izdelkov. Tunizijo smo obiskali v prvi polovici tega meseca, ko so bile dnevne temperature že krepko čez 30 stopinj, morje pa toplejše od 22 stopinj. V enotedenskem potepanju po Tuniziji smo si ogledali mesta Tunis, Kartaga, znamenito belo-modro mesto Sidi Bou Said, El Jam, kjer so še ostanki rimskega amfiteatra, ter druga. Na jugu države pa nas je pot vodila v mesto Tozur, ki leži na začetku Sahare, največje puščave, ki meri okoli devet milijonov kvadratnih kilometrov. Od tam smo se odpeljali na ogled najbolj znane oaze Chebike, v kraj Ong Jemel, kjer so snemali film Zvezdne steze, in na ogled enega največjih slanih jezer v Tuniziji Chott Jerid, od koder vodi pot v Douz, kjer se lahko turisti ob pomoči vodnikov zavihtijo na kamele.
Znamenito belo-modro mesto Sidi Bou Said, foto Damijana Žišt
V Tuniziji je uradni jezik arabščina, čeprav Tunizijci govorijo svoj jezik - nekakšno tunizijsko arabščino, uporabljajo veliko francoskih besed. Tunizija je dolgo bila francoska kolonija, francoski vpliv je še danes čutiti v družbenem in gospodarskem življenju. V obvezni osnovni šoli je francoščina prvi tuji jezik, drugi pa angleščina. Tunizijci gojijo tudi vinsko trto, vino pa pridelujejo ob pomoči francoskih in italijanskih vinarjev. Ženske so v Tuniziji, ki je večinoma muslimanska država, dokaj svobodne. Nošenje rute na glavi oziroma burke (muslimansko žensko oblačilo, ki telo pokriva od glave do tal, nekatere imajo na njej le mrežo pred očmi, da lahko vidijo skoznjo) ni obvezno, na letalu je celo prepovedano. V Tuniziji imajo celo ministrstvo za ženske pravice. Domačini se preživljajo večinoma s turizmom (okoli štirje od enajstih milijonov tamkaj živečih ljudi), imajo tudi industrijo (kovinsko, gradbeno, tekstilno ..., večinoma v okolici Tunisa in Soussa), Tunizija pa je tudi zelo velika izvoznica oliv. "Po jasminovi revoluciji januarja 2011 (velja za začetek arabske pomladi) je turizem utrpel veliko škode, saj si turisti niso upali v sicer zelo lepo in gostoljubno državo. V letih 2012 do 2014 so znova beležili porast turizma, ki pa se je ponovno ustavil marca letos po terorističnem napadu v muzeju Bardo," nam je povedal Davor Milohnić, turistični vodnik, doma s hrvaškega Hvara, ki že deset let vodi turiste po Tuniziji. Obvezna šola in mlade generacije Tunizija je doživela zelo veliko pozitivnih sprememb pod predsednikom Habibom Ben Alijem Bourguibo med letoma 1957 in 1987. Uvedel je obvezno osnovno šolo, nasploh je dal velik poudarek izobraževanju. Ženskam je leta 1965 dal veliko pravic. Bil je zelo napreden, študiral je v Franciji, njegova žena je bila Francozinja in nedvomno je tudi njen vpliv veliko prispeval k večjim pravicam žensk v Tuniziji. Bourguiba je bil velik prijatelj nekdanje Jugoslavije in predsednika Tita. V državi, ki doživlja korenite spremembe po revoluciji, ko je z oblasti odletel dolgoletni avtoritarni voditelj Zine El Abidin Ben Ali, in po prvih demokratičnih volitvah - sedanji predsednik je Bedži Kaid Esebsi - so začeli graditi avtoceste, cestnina in bencin so za naše razmere poceni (približno sto kilometrov avtoceste stane evro, liter bencina kakih 70 centov), imajo dobro organiziran avtobusni prevoz.
Mladi par si pred poroko ogleduje poročna darila na tržnici v Soussu, foto Damijana Žišt
Vendar pa lahko posodice z bencinom pogosto vidimo ob cestah, ko domačini bencin, ki je cenejši, a slabše kvalitete od tistega na bencinskih črpalkah, prodajajo na črno. Mlajše generacije se oblačijo moderno, odprti so za vplive tujih kultur - v Tuniziji je močno čutiti vpliv Sredozemlja in nasploh Evrope. Občasno pijejo tudi alkohol in kadijo cigarete, ki jih sicer muslimanska vera prepoveduje. Tunizijci so zelo prijazni, kar toplo nam je bilo pri srcu, ko so nas ogovarjali z nekaterimi slovenskimi besedami, ko smo jim povedali, da smo iz Slovenije. "Pri trgovanju na tržnici so zelo spretni, od turistov pa vsekakor pričakujejo, da boste z njimi barantali, se pogajali. Vedeti morate, da so cene, ki jih povedo za neki izdelek, previsoke, zato jih, če seveda želite, lahko z barantanjem znižate. Slovenske in hrvaške turiste imajo radi, ker so zgovorni, veseli, se pogovarjajo z njimi," pravi Milohnić. Poleg do zob oboroženih policistov pa lahko v Tuniziji vidimo tudi zelo veliko smeti le nekaj kilometrov od večjih mest, v nekaterih naseljih ljudje dobesedno živijo med njimi. Sofiane Taieb s turističnega ministrstva pravi, da je tunizijska vlada pripravila številne reforme, ki bodo izboljšale pogoje dela in promocijo v turizmu, načrtujejo več delovnih mest za oživitev gospodarstva ter drugo (uvedba stalne smetarske službe, ozaveščanje ljudi o zdravem načinu življenja ...).
Damjana Žišt
Vir: Večer, sreda, 10. junija 2015, str. 25, www.vecer.com/clanek/201506106121715
Tunizijke so enakopravne, čeprav malce v ozadju
Jerneja Berk, turistična vodnica, ki si je družino ustvarila v Tuniziji, se počuti varno in enakopravno.
Policistke na aveniji Habiba Bourghibe z roko odmahujejo, da je fotografiranje prepovedano. Sredi najhujše popoldanske vročine so brezhibno zapete v modre uniforme, tesno prepasane in oborožene. Ženska v uniformi, z odkritim obrazom in še oborožena; kaj takšnega je v arabskem svetu mogoče videti samo v Tuniziji.
Jerneja Berk ob spomeniku tunizijske nacije , foto Brane Maselj
Ne le na osrednji tuniški aveniji, pač pa tudi po drugih mestih te afriške države, katere prebivalstvo je kar 98-odstotno muslimansko, je ženskam dovoljeno javno kazati obraz. Jerneja Berk, Slovenka, ki že deset let prebiva v Tuniziji, prav nič ne izstopa zaradi svoje zahodnjaške garderobe. Od tamkajšnjih temnopoltih žensk se Štajerka, poročena s Tunizijcem, razlikuje le po bolj beli polti, modrih očeh in dolgih laseh pšenične barve. Srečamo jo v Soussu, prestolnici tunizijskega Sahela in s približno pol milijona prebivalcev tretjem največjem tunizijskem mestu. Na souškem letališču pogosto pričaka slovenske in hrvaške goste, ki prihajajo letovat na severno obalo Tunizije, in jim kot turistična vodnica razkaže tudi mestne znamenitosti. Njihova pot se običajno začne na Trgu mučenikov, pred spomenikom, ki simbolizira nastajanje tunizijskega naroda. Tunizijci se namreč, tak je vtis, počutijo veliko bolj Tunizijce kot Arabce. V puščavi blizu mesta Touzer so pred kakšnim mesecem razgrnili ogromno državno zastavo, ki jo sicer počasi že zasipava saharski pesek, za katero upajo, da bo prišla v novo Guinnessovo knjigo rekordov in da bo morda vidna tudi z Lune.
Tunizijci so ponosni na svoje nacionalne simbole. V puščavi so razgnili morda največjo zastavo na svetu, foto Tilen Perko
Brez naglavnih rut
Za časa predsednika Bourghibe, ki je Tunizijce popeljal v neodvisnost iz francoskega protektorata, je bilo ženskam zakrivanje obraza z burkami, hidžabi in nikabi celo prepovedano. Toda po jasminovi revoluciji leta 2011, v kateri so strmoglavili samopašnega Bourghibovega naslednika predsednika Bena Alija, so ugotovili, da so takšne prepovedi pravzaprav nedemokratične. Ženska naj se oblači, kakor sama hoče, so vzkliknili novi predstavniki ljudstva.
Kozarčku se ne odpovejo
Temu pritrdi tudi 35-letnica, ki si sicer nikoli ne nadene naglavne rute, kot tudi ne večina njenih službenih kolegic pri Sunshine Travel. Če v mestu, kot je Tunis ali Sousse, srečate žensko, ki se zavija v naglavna ogrinjala, je to bržkone Alžirka ali Libijka, pravi sproščena vodnica med sprehodom po eni največjih tunizijskih medin. V labirintu ozkih uličic se počasi pretikamo skozi gnečo prodajalcev, ki so s svojimi obrtnimi izdelki in kičem zasedli vsak kotiček. Kljub deklarirani enakopravnosti so vsepovsod, tako je tudi v hotelih in restavracijah, sami moški, ženske je videti kvečjemu v ozadju prodajalne oziroma delavnice. Z dolgimi svetlimi lasmi je Jerneja Berk, mamica sedemmesečne deklice Ranie, videti kot turistka, in zato deležna številnih vabil k barantanju. Med sproščenim smehom jih zavrača v pristnem tunizijskem dialektu, ki se ga je naučila na delovnem mestu in ob možu Chadleyju, prav tako turističnem vodniku. Tukajšnji dialekt je, tudi zaradi vpliva francoske okupacije, precej drugačen od knjižne arabščine, zato te razume komaj kakšno besedo.
Ženske so med prodajalci redke, foto Brane Maselj
On je muslimanske veroizpovedi, vere pa, kot radi rečejo, ne prakticira. Zato je tudi popolnoma liberalen do tega, kako se mlada Slovenka oblači. Tudi ko gre mlada družinica na obisk k sorodnikom, Chadley ima šest sester, je ozračje sproščeno oziroma takšno, kot ga je navajena od doma, pripoveduje Štajerka, kar pomeni, da se ob kakšnem družinskem slavju prileže tudi kozarec ali dva vina ali piva. Tunizija ima v sebi toliko evropskega, da takšnih navad ne bodo mogli streti niti fundamentalisti, čeprav včasih grmijo iz kakšne stranske ulice proti alkoholizmu, je prepričana Berkova, ki je v Mariboru na pedagoški fakulteti študirala zgodovino in že kot študentka začela delati v Tuniziji. Njena prva delovna postaja je bil otok Džerba z izjemnimi peščenimi plažami, kjer stoji dandanes hotel pri hotelu. Zdaj ko dela v Soussu in okolici, živita z možem v bližnjem satelitskem naselju Jasmine Hammamet, zgrajenem okrog leta 2000 predvsem kot turistično naselje, ki ga dobro poznajo tudi Slovenci.
»Slovenski turisti imajo radi Tunizijo, in bodo zagotovo še prihajali; tudi cene so zanje zelo ugodne. Kljub vročemu podnebju večinoma prihajajo v konici turistične sezone, ko tudi temperatura morja ne pade pod 27 stopinj,« kot mimogrede omeni vodnica, ki se sama z družinico kopa na krajih, kjer ni turistične gneče. Najlepša peščena obala je v okolici Mahdije pa v Kelibiji, v krajih, kjer ni hotelskih resortov, in zato turisti ne izvohajo takšnih kotičkov. V Tuniziji je malo turistov, ki bi raziskovali deželo z avti oziroma avtodomi, zato avtokampov ni opaziti nikjer. Turizem tu je utemeljen na letalskih gostih in velikih hotelih z obilno, dobro in poceni prehrano »all inclusive«.
Do zob oboroženo varstvo
Letos bodo cene, zaradi neobetavnih turističnih napovedi, verjetno še nižje, še napove slovenska Tunizijka, preden se odpravi domov, k Chadleyu in mali Ranii. Turistično industrijo je namreč močno pretresel marčni strelski pohod trojice teroristov v tuniškem muzeju Bardo. Pod njihovimi streli je umrlo 22 turistov, in od takrat je, že sicer močno vojaško zavarovano in na številnih krajih zastraženo državo, zajela nekakšna preganjavica oblasti, ki jo je videti skoraj na vsakem koraku in najbrž ne bo ugodno vplivala na turistično sezono. Številni vladni uradi v središču glavnega mesta so, več kot štiri leta po revoluciji, še vedno zavarovani z bodečo žico in španskimi jezdeci, kar kaže zaskrbljenost oblasti za mlado, še šibko demokracijo. Ne varujejo je le čedne policistke s sončnimi očali, ampak številno do zob oboroženo vojaštvo. Kljub takšnim podobam ogroženosti je življenje na ulicah sproščeno, promet poteka zatikajoče z veliko trobljenja in le približno po pravilih, kavarne so polne gostov, ki posedajo ob kavi, čaju ali sokovih, v nos se občasno ujame vonj po šiši. Če si zaželite pivo ali katero drugo alkoholno pijačo, vas bodo povabili v poseben prostor v notranjosti lokala, kjer se za zastrtimi okni lahko v poltemi, ob cigareti, predajate alkoholnim hlapom.
Policistke na aveniji Habib Bourghiba, foto Brane Maselj
Kljub precej evropskemu videzu glavnega mesta smo pač v muslimanski državi in v prvi stranski ulici za avenijo Habiba Bourghibe naletimo na dvonadstropno stavbo ministrstva za žensko. V nasprotju z nekaterimi drugimi ministrstvi to vsaj ni zastraženo. Razprave o ženskih vprašanjih so v družbi aktualne, kakor razberemo iz francosko pisanega dnevnika, prav tako kot debate o verskih in ustavnih zadevah. Ženske imajo formalno enakopraven položaj v družbi in tudi v resnici veliko več možnosti za delo kot v številnih drugih muslimanskih državah. Od leta 1980 so jim zagotovljene tudi enake pravice do izobrazbe in plače. Mogoče jih je srečevati v vseh poklicih, a so do enakopravnosti celo same nekoliko zadržane; tudi poleti so bolj oblečene in zapete kot moški, v bazenih in morju se pogosto kopajo kar v oblekah.
Še bolj se tradicionalne norme vedenja izražajo na jugu države. Če je v Tunisu sredi dneva v kavarnah opaziti tudi kakšno žensko omizje, proti večeru se te tako in tako napolnijo izključno z moškimi, pa v manjših mestih žensk v njih ne bo. Srečujejo se le v posebnih lokalih za ženske.
Brane Maselj
Vir: Delo, sreda, 3. junija 2015, www.delo.si/svet/globalno/tunizijke-so-enakopravne-ceprav-malce-v-ozadju.html
Preživetje po puščavsko
Tunizija Trgovci znajo pristopiti in pozdraviti v mnogih jezikih, izkoristijo vsak turistov postanek – Po napadu na Bardo vse po starem.
Zaljubil se je v puščavi, in v puščavo, pove Italijan, ki vodi podjetje s kamelami. Ježa pod brezkompromisnim soncem na zibajočih se puščavskih ladjah, ki jo organizira njegovo podjetje, traja manj kot uro, za nevajenega razkrečenega sedenja povsem dovolj. Tunizijski trgovci znajo bodisi vsiljivo bodisi prisrčno ponuditi, kar predstavlja njihovo nacionalno ali regionalno identiteto. Ježo na kameli bi lahko uporabili kot metaforo, kako varno je v Tuniziji: konec koncev bi človek s kamele lahko tudi padel, tako kot se terorizem danes lahko zgodi.
Eva Senčar
Dvorišče muzeja Bardo stražijo oboroženi vojaki in policisti v neprebojnih jopičih. Sofiane Taieb iz dunajskega turističnega urada, ki potuje z nami kot predstavnik tunizijske vlade, se rokuje z nekom v uniformi višjega čina, nato naš avtobus lahko zapelje pred vhod stavbe. Muzej, ki hrani predvsem mozaike iz rimskih časov, je postal novica dneva 18. marca, ko so trije pripadniki Islamske države streljali na turiste. Danes je le na videz vse kot pred usodnim dnem: obiskovalci so spet tu in najnovejša pridobitev je mozaik kot spominska plošča 22 žrtvam, med katerimi je bila večina turistov. Nepremični častni stražarji v živo rdečih uniformah in temni oboroženi možje so anahronizem. Obiskovalec vstopa mimo detektorjev. Napad je vplival na to, da ima Tunizija spet manj turistov, čeprav se je stanje po jasminovi revoluciji leta 2011, ki je spodnesla diktatorskega Ben Alija in državi prinesla demokracijo, začelo popravljati.
Peka in prodaja lepinj; foto Eva Senčar
Vtis v glavnem mestu je vseprisotnost vojske in policije, kar spominja na militantnost. A naj ne bi bilo videti tako, nam povedo na tiskovni konferenci na ministrstvu za turizem. Zagotoviti varnost je nujno, se odločno zagovarjajo, ljudje morajo imeti občutek varnosti.
Kot je Bardo primer sobivanja starega z novim, visoka sodobna stavba prednjači stari turški vili in jo oklepa, tako je Tunis mesto dveh svetov, srednjeveškega, skoraj nedotaknjenega, in Ville Nouvelle, ki so ga začeli graditi Francozi, ko so nastopili svoj protektorat. Čas je slučajno sovpadel s francoskim Art Nouveau, ki se je izvrstno ujel z islamsko arhitekturo razvejenih pročelij, kupolastih streh, čipkastih galerij, pročelnih stebrišč z neskončnimi ornamenti ter notranjih dvorišč. Po drugi strani pa se stavbe starajo, nekdaj lepe zgradbe so zanemarjene. Tamkajšnja navada ni vzdrževanje, pač pa novogradnja, ki se pomika na obrobje, kjer nastaja slikovita pol tradicionalna pol sodobna sredozemska arhitektura premožnih in jekleno-steklena največjih svetovnih korporacij, čeprav so se po revoluciji mnogi investitorji poslovili.
Proti aveniji Habibe Bourguiba v Ville Nouvelle promet zastaja, a tej gneči trobeče pločevine naš vodnik Davor Milohnić reče »supercivilizirani promet«; 'prelet' skozi rdečo luč je spretnost meščanov, Tunizijci pa bi rekli vahda vahda, počasi počasi.
Živi hrib Byrsa in mrtva Kartagina
Drugačen pogled na Tunis, mesto nasprotij, se ponudi z vrha hriba Byrsa: na obzorju se vrstijo delavska četrt, nato 'City' poslovnežev in punske hiše, za našim hrbtom sta Kartažanski muzej in katedrala svetega Luisa, kjer verskih obredov ni več, domuje pa Punski filmski festival dežel tretjega sveta. Mrtva feničanska prestolnica Kartagina, nekoč močna sila Mediterana, zdaj bahavo razkazuje svoje ruševine: preostanek amfiteatra, enega večjih v času Rimljanov, in impresivne Antoninove terme. Vročina med kamnitimi artefakti zahteva postanek v senci bifeja, v skoraj neposredni bližini morske obale, od koder prihaja rahla sapica. Blizu avtobusa čaka sokolar, ki ti za nekaj dinarjev ptico položi na roko ali ramo in te slika. Od turizma tako ali drugače živi polovica Tunizijcev, katerih povprečna plača naj bi se gibala okoli 600 dinarjev (1 evro je dobra 2 dinarja). Tudi tkalka preproge z berberskim vzorcem, za katero sem na tržnici v Tozeurju, največji oazi, barantala tako dolgo, da se je prodajalec od mene poslovil z razpotegnjenim obrazom. Zeliščar, ki v medini prodaja dišavnice v velikih vrečah, od katerih prihaja paleta eksotičnih vonjav, pridelovalci datljev, vsiljivi prodajalci obeskov, keramike in puščavskih rož ter modnih ponaredkov, otroci s feneki na vrvici, ženske, ki ob cesti postavijo glinen kotel s kuriščem v njegovi sredini, na razbeljene stene pa lepijo krušno testo v obliki lepinje. Mnogi od njih te prepoznajo kot Slovana, a običajno ogovorijo po rusko ali češko, »a, from Slovenia!« Medinski trgovci znajo pristopiti in pozdraviti v mnogih jezikih.
Poročni šopki na tržnici, foto Eva Senčar
Douz ali kakor karavana in beduini
Kamelo drži za povodec in v natikačih lovi z njo korak. On je hiter, žival pa na videz počasna, racionalna, a ker je visoka in zato njen korak dolg, napreduje solidno. Moja usklajenost ni niti približna, privajam se zibanju z razpotegnjeno amplitudo. Oblekli so nas v izvezene tunike in okoli glave na tesno večkrat ovili dolge šale – to vključuje cena 15 dinarjev. Douz je skrajna točka našega potovanja, od Tunisa oddaljen kar nekaj ur vožnje do roba Sahare in je meka za krajšo ježo kamel ali izhodišče daljšega potovanja po neskončni samotni svileni poti starodavnih trgovcev, ki jim je le potovanje v karavani zagotavljalo varnost.
Po približno dvajsetih minutah je postanek. Rjavozlati hribčki sipkega udirajočega peska, pred katere nas postavljajo vodniki kamel, vešči fotografiranja, na sliki obraz in telo napravijo lepa. Puščava telo »odpre«, reče Sofiane, ki je rojen tu nekje. Moj kamelji vodnik skoči na močni vrat sedeče kamele, ki se zato niti malo ne vznemiri. Tako jaha tudi v stoje ali čepe, maratonsko, na mednarodnem festivalu Sahara pozno jeseni. Ta najslavnejši med tunizijskimi festivali naj bi bil edinstvena promocija avtentičnega puščavskega življenja, obišče pa ga več sto tisoč ljudi, kasneje pove Luciano Longo, lastnik podjetja Pegaso, doma iz Torina. Zaljubil se je v Tunizijko, si ustvaril družino, »I fell in love in the desert«, pove, da se je zaljubil v puščavi. Zagotovo tudi v puščavo. Podjetje s kamelami vodi 23 let. Od Evropejcev so najboljši gostje Nizozemci in Nemci, razpreda, a Evropa tako ali tako nima denarja, modruje, nato pohvali ruske turiste kot zapravljivce. Sklene, da država ne vlaga v turizem, vsaj v to območje ne dovolj. Vlada se ne bi strinjala; turizem je izbrala kot strategijo njihovega ekonomskega razvoja, planirali so ga do leta 2020, trenutno največ iz budžeta namenjajo marketingu in vzgoji turističnih agentov.
Fantek in fenek, foto Eva Senčar
Iz Douza se vrnemo v Tozeur v El Mouradijevo oazno hotelsko domovanje (El Mouradi je znana veriga hotelov, ki ima v lasti tudi agencijo Oasistours, ki je vabila na potovanje). Sodobna, 160 kilometrov dolga cesta, vodi čez jezero Chott el-Jerid, katerega površina je suha in prekrita s soljo in kjer se fatamorganski prividi ponujajo kot na filmskem platnu. Če ne bi nekje ob poti bila stara razpadla lesena barkača, kot nalašč za nekaj posnetkov, bi na tem mestu ne bili postavili nekaj stojnic. Pred soncem se da umakniti pod ponjavo, ki z lesenim ogrodjem oblikuje kolibo, da bi spili topel metin čaj, katerega trpki okus omilijo z medom. Domačini izkoristijo vsak kraj potencialnega turistovega postanka, da ponujajo puščavske rože, kristale vseh velikosti in oblike rjavo okraste vrtnice v polnem razcvetu, ki jih kopljejo tudi več metrov pod peskom. Najbolj pristen med tunizijskimi spominki je po kemijski sestavi kristal kalcijevega sulfata.
Kamele v puščavi, foto Tilen Perko
Otrokom šolo, ženskam pravice
Kovance na razprte dlani temnih kuštravčkov polagamo bolj radodarno – sama sicer s predsodkom, da naj otrok ne služi denarja. Za božanje in slikanje fenekov, malih bevskajočih puščavskih lisički z velikimi ušesci, ki jih imata na vrvici, je treba plačati. Eden od moških, verjetno oče otrok, dogajanje motri od strani, in ko vidi seganje v žep, se približa in ponudi niz obeskov na vrvicah. Dan preživijo med sipinami in poskušajo zaslužiti kak dinar, zvečer naj bi se vrnili domov. Najstarejši od fantkov ima enajst let, kaže jih manj. In seveda hodi v šolo, vsaj moral bi, Tunizijci se hvalijo s šolskim sistemom, ki ga je zasnoval že legendarni voditelj v času, ko je bila Jugoslavija del gibanja neuvrščenih, Habib Bourguiba. Prinašalca samostojnosti (francoski protektorat je bil ukinjen leta 1957), kot je slišati iz ust mnogih Tunizijcev, še danes časti večina. »Bourguiba je za nas pojem dobrega voditelja,« pove sedemindvajsetletna doktorandka, s katero sedim na avionu za Dunaj. Tja odhaja na trimesečno delo v laboratorij, da bo lahko doma nato dokončala doktorat iz fizike. Dela v okviru raziskav telefonije prihodnosti. Bourguiba je z zakonom izenačil tudi spola; pravijo, da je idejo enakosti povzel na študiju prava v Parizu, kjer je spoznal tudi svojo francosko ženo. »Nikoli ne nosim hidžaba, moja mama pa večinoma,« pove o svobodni izbiri nošnje naglavne rute, ki je marsikje za islamsko žensko obvezna. Uresničevanje enakosti med spoloma je tudi stvar ministrstva za ženske zadeve in družino, kje pa se nahaja, nam v Tunisu pokaže slovenska vodnica Neja Berk, štiri leta poročena s Tunizijcem. Medtem ko nas je nekaj ur spremljala, je mož čuval otroka. Sicer pa je tunizijsko prebivalstvo - prapotomstvo Berberov, Feničanov, Rimljanov, Vandalov (Germani), Arabcev, Turkov in Francozov - mlado; njegova povprečna starost je 26 let, četrtina jih ima manj kot 15 let.
Rožni cvetovi v medini, foto Eva Senčar
Z džipi do zvezd
Voznik preizkuša meje – svoje in vozila. Po naravnem puščavskem poligonu se kolesom udira, moč motorja pa v nekaj sekundah omogoči sunkovit vzpon po skoraj navpični tako imenovani trdi sipini, značilni za to območje, ki je zaradi vode do kamnite trdote strjen pesek, nato enako hitro popusti zavoro. Njegovo podjetje ima v lasti več džipov, posel cveti tovrstnim agencijam, na leto opravijo okoli 50 voženj. Nasploh je Ong Jamel (izg. ong žmel) priljubljena destinacija; nisi bil v Tuniziji, če nisi sedel v džip na adrenalinsko vožnjo in pristal na puščavskem planetu Taooine. Karavana 'razigranih' džipov bi iz zraka bila videti, kot da so vozila roboti s svojo lastno inteligenco in oprezujejo drug drugega. Kupolasti filmski fragmenti za kultni film Vojna zvezd sredi neskončne peščene širjave imajo v središču robota, ki je samo na filmu bleščeča kovinska kreatura. Filmsko prizorišče je kot muzej na prostem, ki tudi spomni, da je del izkupička od prodanih kart za prvi film, predvajan leta 1977, pristal v skladu za najrevnejše predele, ki se borijo s puščavo.
Medtem se sonce začne spuščati proti robu zenita in oranžno žareča krogla se utopi pod črto obzorja; to videti je bila Davorjeva želja za nas, njegovo malo presenečenje. Toliko o romantiki; delovalo je.
Drobci...
Datlji
Oaza ni kot cenena romantična predstava jezerca sredi sipin, z razgaljeno deklico, ki pod palmo uživa ob hladni limonadi s slamico. Ni kraj počitka izmučenih karavan, pač pa ekološko varovano območje, katerega pred izsušitvijo ščitijo nasadi palm. Na robu oaz nastajajo naselja in plantaže datljevk, zrasla so mesta, kakršno je Tozeur, ki je tamkajšnja največja oaza. Najbolj obiskane oaze so na zahodu blizu alžirske meje: gorska Chebika, Tamerza in Mides.
Vino
Na vožnji od Tunisa do visoko turistično razvitega Hammameta, ki se ponaša z obzidjem obdano medino, s peščeno obalo in živahnim nočnim življenjem, se vrstijo vinorodni okoliši. Tunizijsko vino so pili že v rimskem senatu, danes ga častijo s festivalom septembra v Grombaliji, eni najbolj razvitih vinskih regij, ki se je kultivirala že v punskih časih. Arabci so proizvodnjo skoraj ustavili, današnja nekdanjega razcveta še ni dosegla. Alkoholne pijače pa natakarji strežejo le v notranjosti lokala.
Oljke
Regija z vzhodno obalo Sahel se, poleg turističnih obalnih resortov, ponaša z oljčnimi nasadi, ki so pravo bogastvo tega dela države. 15 milijonov naj bi bilo teh dreves, kar jim omogoča pokriti dve tretjini produkcije olivnega olja. Nasadi, ki jih ščiti živa meja iz razvejanih ravnokar cvetočih trnovih opuncij, so negovani, tla opleta in razrahljana.
Sipine, foto Eva Sencar
Smeti
V Tunisu imajo očitno problem z odpadki, ki polnijo pločnike stranskih ulic, imajo ga konec koncev po vsej državi, kjer so naseljeni predeli, žal tudi na obrobju puščavskih predelov, kamor jih zanese veter. Na ministrstvu za turizem so na vprašanje, kaj nameravajo storiti glede tega, saj to je za turizem vendarle pomembno, odgovorili, da to ni v njihovi pristojnosti, da pa del denarja namenjajo tudi izobraževanju komunalnih delavcev. Problem z odpadki je postal pereč po uvedbi demokracije, ki dovoljuje stavke javnih uslužbencev.
Ločitev po Tunizijsko
Po izenačitvi pravic moških in žensk je poligamija prepovedana, ženske pa imajo v nekaterih primerih celo več pravic. Če se mož in žena ločita, si premoženje razdelita takole: njej pripada del, ki ga je prinesla v zakon, skupaj ustvarjeno premoženje se deli na pol, prav tako pa tudi njegovo v zakon prineseno premoženje. Država tako varuje žensko, ki po tradiciji ni enakovredna možu, po zakonu pa je.
Vir: Delo, sreda, 10. junija 2015, str. 15, (TRIP), trip@delo.si
Vzpon na Mašun 2015
Kolesarsko tekmovanje s cestnimi kolesi v disciplini vzpon
Navdušene kolesarje vabimo k sodelovanje na tekmovanju ali pa se nam pridružite samo pri ogledu dirke. Tistim najboljšim in najhitrejšim bomo Oasistours kot sponzor dogodka podelili nagrade.
Datum tekmovanja: nedelja, 21.6.2015
Start: ob 10:00 uri
Organizator: Kolesarski klub Postojna
Kraj tekmovanja: start Knežak - Mašun cilj
Disciplina: vzpon (uphill) s cestnimi kolesi
Tekmovanje: za vse rekreativne kolesarje - odprtega tipa in v točkovanju za KZS OMR Pokal Slovenije v amaterskem kolesarjenju v kategorijah amater, masters, ženske - upoštevajo se samo rezultati kolesarjev z veljavno licenco KZS 2015.
Informacije: www.kolesarskiklub-postojna.si
El Mouradi Palm Marina certifikat odličnosti TripAdvisor 2015
El Mouradi veriga je prejela nagrado certifikat odličnosti TripAdvisor 2015 za hotel El Mouradi Palm Marina 5*. Ta nagrada temelji na osnovi odličnih komentarjev, ki jih potniki redno objavljajo na TripAdvisorju. Za skupino El Mouradi je certifikat odličnosti ga je podelil TripAdvisor na podlagi ocen potnikov, rezultat prizadevanj celotnega osebja hotela El Mouradi Palm Marina in njenega vodstva.